Reprezentanca

Parastrelci in parastrelke so razdeljeni v dve kategoriji, glede na vrsto invalidnosti. V kategoriji SH1 nastopajo parastrelci, ki lahko samostojno držijo orožje in lahko streljajo v disciplinah s pištolo ali puško. V kategoriji SH2 nastopajo parastrelci, ki zaradi vrste invalidnosti ne morejo sami držati orožja, zato uporabljajo posebno stojalo. Parastrelci v kategoriji SH2 streljajo le s puško. Poznamo 17 tekmovalnih disciplin, od tega je 12 olimpijskih. Parastrelci nastopajo tako v posamični kot ekipni konkurenci treh parastrelcev. Na tekmovanjih najprej potekajo kvalifikacije, iz katerih se najboljših osem parastrelcev uvrsti v finale. Še zanimivost: oddaljenost tarče je 10, 25 ali
50 metrov, odvisno od discipline. Pri streljanju z zračno puško je središče tarče veliko le 0,5 milimetra kar od športnika zahteva izjemno natančnost. “Čisti zadetek” v sredino tarče prinese 10.9 krogov. Parastrelstvo je najuspešnejši slovenski paralimpijski šport, ki se lahko pohvali z največjim številom kolajn z velikih tekmovanj. Na paralimpijskih igrah v Riu sta z zlato in srebrno kolajno razveselila Veselka Pevec in Gorazd Tiršek v kategoriji SH2.

Paraplavanje je zelo priljubljen paralimpijski šport, v katerega se lahko vključijo vse specifike invalidnosti. Tako kot na olimpijskih tudi na paralimpijskih igrah plavalci plavajo v disciplinah prosto, hrbtno, prsno, delfin in mešano Paraplavalci so razdeljeni po skupinah, in sicer glede na njihovo funkcijsko sposobnost za nastop v vsaki disciplini. Paraplavanje vodi Mednarodni paralimpijski komite (mednarodna kratica IPC), organizirata pa ga IPC za paraplavanje in tehnični komite, ki upoštevata vsa pravila Mednarodne plavalne zveze (FINA).

Glede na vrsto invalidnosti so paraplavalci razvrščeni: deset funkcijskih skupin (1–10), tri skupine slepih in slabovidnih (11–13), skupina plavalcev z motnjami intelekta (14). Skupine se gibljejo od paraplavalcev z majhnimi zmožnostmi (S1, SB1, SM1, S11) do tistih z večjimi zmožnostmi (S10, SB9, SM10, S13). Gluhi plavalci (S15) ne tekmujejo na paralimpijskih igrah, se pa udeležujejo tekmovanj na mednarodni ravni ter olimpijskih iger gluhih. Predznaki skupine: S pred skupino predstavlja discipline prosto, hrbtno in delfin, SB predstavlja prsno, SM pa individualno mešano.

Parakolesarstvo je paralimpijski šport, s katerim se lahko ukvarjajo športniki najrazličnejših vrst invalidnosti. Glede na svoje sposobnosti kolesarji vozijo običajno cestno kolo, ročno kolo, tricikel ali tandem.

Zaradi različnih telesnih okvar so parakolesarji klasificirani v ustrezne tekmovalne skupine, in sicer glede na obseg tekmovalnih zmožnosti, ki izhajajo iz njihove okvare. Športniki z okvaro hrbtenjače ali z amputiranimi spodnjimi udi kolesarijo z ročnimi kolesi (H1–H5), športniki z nevrološkimi okvarami oziroma poškodbami glave uporabljajo tricikle (T1, T2), športniki z nevrološkimi okvarami in amputiranimi okončinami kolesarijo s prilagojenimi cestnimi kolesi (C1–C5), slepi in slabovidni športniki pa skupaj s partnerjem tekmujejo v tandemih (B). Pri cestnem parakolesarstvu poznamo cestne dirke in vožnjo na čas (kronometer), ročni kolesarji pa se pomerijo tudi v štafeti. Dirke na velodromu so omejene zgolj na kolesarje na cestnih kolesih in tandemih, ki se pomerijo v šprinterskih in vzdržljivostnih disciplinah.

Paralokostrelstvo je eden od prvih športov za invalide. Že od nekdaj je bilo del paralimpijskega gibanja in z nastankom paralimpijskih iger tudi stalnica programa iger. Namenjeno je športnikom z različnimi gibalnimi ovirami, ki so po opravljenem procesu klasifikacije razdeljeni v kategorije oziroma pridobijo pravico do uporabe pomožnih naprav na tekmovanju.

Klasifikacijo lahko pridobijo osebe z oslabljeno mišično močjo, zmanjšanim pasivnim obsegom giba, amputacijami, povečanim mišičnim tonusom, ataksijo in slepoto ali slabovidnostjo. Kategorija OPEN je namenjena lokostrelcem z invalidnostjo v spodnjih udih. Nekateri lahko uporabljajo voziček, drugi stolček ali streljajo stoje – odvisno od zmožnosti vzdrževanja ravnotežja. Kategorija W1 je namenjena lokostrelcem, ki so lahko na vozičkih (uporablja se lahko povsem vsakodnevne vozičke in nakup športnega ni potreben) ali stolčkih. Uporabljajo prilagojeno lokostrelsko opremo, ki ni po standardnih pravilih. Kategoriji V1 in V2/3 je namenjena slepim in slabovidnim lokostrelcem. Športniki V1 morajo uporabljati pokrivalo za oči. Vsi slepi in slabovidni lokostrelci uporabljajo taktilno merilno napravo. Na paralimpijskih igrah nastopajo lokostrelci v kategorijah W1 in OPEN, individualno in v dvojicah. Paralokostrelci so razdeljeni po lokostrelskih slogih – ukrivljeni ali sestavljeni lok in po spolu.

V Sloveniji je paralokostrelstvo povsem integrirano v običajne klube in tekmovanja. Je šport, s katerim se lahko začnemo ukvarjati v kateremkoli življenjskem obdobju, primeren tako za rekreacijo kot za tekmovalni in vrhunski šport. V poletnih mesecih treningi potekajo zunaj, po ravnem terenu na urejenih lokostrelskih vadbiščih, pozimi pa v športnih in šolskih telovadnicah. Lokostrelska zveza bo v sodelovanju s klubi stremela k zagotavljanju ustrezne športne infrastrukture za invalide.

Atletika je večinoma individualni šport razen štafetnih in ekipnih tekmovanj. Je ena od najstarejših oblik športnih tekmovanj. Pri paraatletiki ločimo atlete glede na poškodbo invalidnosti. Tisti, ki so na invalidskem vozičku se odločajo za discipline metov (krogla, disk, kopje). Imajo pa tudi možnost tekmovati na vozičkih, v različnih razdaljah na atletski stezi in tudi v cestnem teku maraton. Ostali atleti z različno stopnjo invalidnosti in tudi slepi se lahko odločajo za naslednje discipline: teki – od šprintov do maratona, skoki – v višino in daljino. Vsako leto je eno veliko tekmovanje kot npr.: evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo in paralimpijske igre. Med prvenstvi pa različna domača prvenstva in tuji mitingi.

Paranamizni tenis je paralimpijski šport, s katerim se lahko ukvarjajo športniki najrazličnejših vrst invalidnosti. Glede na svoje sposobnosti lahko igrajo tako stoje kot sede na invalidskem vozičku. Paranamizni tenis sodi med najhitrejše igre z žogo. V paranamiznem tenisu športnike invalide delimo v tri skupine: sedeči igralci paranamiznega tenisa (skupina sedečih igralcev 1 do 5), stoječi igralci (skupina stoječih igralcev 6 do 10 ) paranamiznega tenisa in igralci z lažjo duševno motnjo (igralci skupine 11). Pravila igranja paranamiznega tenisa se razlikujejo le v skupini sedečih igralcev paranamiznega tenisa, ki narekuje pravilo, da pri začetnem udarcu (servisu) mora žogica prečkati zadnjo linijo nasprotnikove igralne mize in ne sme skozi stransko linijo mize. Vse ostala pravila igre so enaka kot pri igralcih namiznega tenisa neinvalidih.