1. Domov
  2. /
  3. Reprezentanca
  4. /
  5. Dejan Fabčič

Dejan Fabčič

Datum rojstva: 16. 9. 1977
Stanujoč: Hrašče
Paralimpijske discipline: tarčno lokostrelstvo
Tekmovalni razred: ukrivljeni lok
Invalidnost: rojen brez obeh golenic

Dosežki:

  • SP: 2021 – 9. mesto
  • KP: 2021 – 5. mesto
  • CEP: 2021 – 6. mesto

Dejan Fabčič je zdravnik interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici in zagotovo športni fenomen! Drugače ni moč zapisati ob dejstvu, da odhaja na svoje tretje paralimpijske igre v tretjem različnem športu! Od leta 2002 se ukvarja s tekmovalnim parašportom. Začel je s plavanjem, leta 2008 je debitiral na paralimpijskih igrah v Pekingu, kjer je zasedel 6. in 7. mesto na 100 metrov hrbtno in prsno. S parakajakom je bil 2016. na igrah v Braziliji 6. v kategoriji KL2. Zdaj pa ga čaka tekmovanje v paralokostrelstvu.

Dejan ni novinec v lokostrelstvu, z njim se ukvarja že štiri leta. “Sprva sem streljal za dušo, neke vrste rekreacija. Takrat sem še treniral parakajak. Potem pa so mi številni rekli, ki so me videli z lokom, da bi lahko dosegel kaj več, če bi več treniral. V Lokostrelskem klubu Budanje mi je trener lepo povedal, da mi do določene faze lahko pomaga. Od tu naprej pa bi moral poiskati nekoga, ki več ve. Tako sem spoznal mojo trenerko Brino Božič, ki je bila zagreta, da bi naredila parašportno zgodbo. Takoj je dejala, da je super, ker je v roke dobila dober material, kot se je večkrat izrazila. K njej sem prišel kot izdelan parašportnik. Potreboval pa sem znanje, strokovnost, da mi pokaže pot naprej,” opiše Fabčič, kako je začel z resnim paralokostrelstvom.

Po 1000. puščici novi mikro občutki

Ko je izbruhnil novi virus COVID–19, je bilo jasno, da Fabčič ne bo več lovil norme in kvote v parakajaku. “Ker smo bili med pandemijo doma, sem si uredil tarčo in vsak dan vadil. Dejansko sem s pomočjo koronavirusa in zamika iger dobil priložnost, da sem napredoval in se tudi uvrstil v Tokio,” pa se javi nekdo, ki mu je COVID–19 pomagal. “Resnično sem veliko treniral, brez tega pri tem športu ne gre. Po vsakih novih tisoč izstreljenih puščic začutiš nekaj novega, ozavestiš nove mikro občutke,” nadaljuje Fabčič.

Lani je dosegel normo za paralimpijske igre, a to ni dovolj, če država, torej Slovenija, nima kvote. “Norma je ključna, dobre rezultate sem imel na treningu, a to je treba narediti na tekmi. Kar je precej težje. Ko pa smo dosegli normo, sem se razbremenil. Jasno je bilo, da smo na pravi poti. Od lanskega septembra delamo trdo, pišemo dnevnike treningov, hodimo na priprave, ničesar ne prepustimo naključju,” opiše Fabič zadnjih 365 dni. Maja letos je sodeloval v Sloveniji tudi na tekmi neinvalidov in z rezultatom prebil magično mejo 600. “To je dokaz samozavesti in dejstva, da smo dobri. To samozavest rabiš pri obračunih na izločanje,” še navrže Fabčič.

Letos je tekmoval tudi v parašportu, na Češkem so bile na sporedu kvalifikacije za kvote. “V odločilnem strelu t. i. “shot offu” je bil tekmec boljši, izpadel sem in ostal brez četrtfinala. Sem pa na koncu na tekmi, kjer so bili prisotni skoraj vsi najboljši na svetu, zasedel 9. mesto v 48–članski konkurenci,” izpostavi Fabčič in da jasno vedeti, da v paralokostrelstvu Tokio ne bo njegov labodji spev. “Pripravljali smo se na Pariz, Tokio bo nagrada. Z veseljem odhajam na Japonsko, povsem bom razbremenjen, kar je lahko velik plus pri tem športu. Pred mano so še priprave, kjer bomo detajlno analizirali tudi moj strel, ki je sestavljen iz 24 korakov. Vsakega od teh bomo optimizirali. Potrebna bo tudi sreča, lokostrelstvo je loterija. Morda pa bo ta sreča na strani prav v Tokiu,” zaključi Fabčič.