1. Domov
  2. Reprezentanca
  3. Franc Pinter

Franc Pinter

Datum rojstva: 24. 12. 1953
Stanujoč: Slovenska Bistrica
Paralimpijske discipline: R1 – zračna puška stoje, R3 – zračna puška leže,
R6 – malo– kalibrska puška leže, R7 – malokalibrska puška trojni položaj
Tekmovalni razred: SH1
Invalidnost: paraplegija

Dosežki:

  • EP: 2001 – R1 1. mesto, 2003 – R7 3. mesto, 2005 – R7 1. mesto,
    FTR 1. mesto in R1 2. mesto, 2007 – FTR 2. mesto in R1 3. mesto, 2013 – R1 8. mesto, R7 6. mesto.
  • SP: 1994 – R1 3. mesto, 1998 – R7 3. mesto, 2002 – R1 1. mesto in
    R7 3. mesto, 2006 – R7 3. mesto, FTR 2. mesto, 2014 – R1 10. mesto
  • SPokal: 2011 – R1 1. mesto., R1 2. mesto, R7 2. mesto in R7 3. mesto, 2012 – R1 2. mesto, 2015 R1 1. mesto, 2016 – R1 4. mesto
  • POI: 1996 – R1 2. mesto, 2000 – R1 2. mesto, 2004 – R1 2. mesto, 2008 – R1 3. mesto, 2012 – R1 8. mesto, 2016 – R1 11. mesto,
    R3 – 29. mesto, R6 – 38. mesto, R7 – 18. mesto

“Pred nami parašportniki je vrhunec sezone, štiriletnega ciklusa, zadnji traja pet, pred nami so paralimpijske igre, ki se v Tokiu začnejo 24. avgusta,” tja na skrajni vzhod Azije pogleduje Franc Pinter Ančo, resnična in prava legenda parašporta v Sloveniji in širše. Izkušenj mu ne manjka, parašportu je zapisan več kot 40 let, prihodnji mesec pa bo nastopil na svojih reci in piši osmih paralimpijskih igrah!

Šport kot način življenja

“Veselimo se tekmovanja. Pandemija gor ali dol, če imaš željo, lahko tudi treniraš. Seveda pa je dolgočasno, če nisi s ‘sparing partnerji’ na strelišču. To je mogoče najbolj kritično, da nimaš neposrednega stika s sotekmovalci. Na srečo so se vrnili skupni treningi, kjer pilimo formo, delamo,” energično in pozitivno, kot zna le on, pove Ančo. “Šport je moj način življenja. Od nastanka poškodbe leta 1977 se ukvarjam s športom. Preizkusil pa sem jih precej: atletiko, košarko, namizni tenis, kegljanje, šah, ribarjenje,” se spominja svojih začetkov. Da pa je šel v parašport, je botrov več, zaslužen pa vsak od naštetih: Jože Okoren, Marjan Peternelj, Martin Gorenc, Edo Cerkovnik, Miha in Ivanka Kostevc …

“Je zelo predana športu, strokovno podkovana in ne prepušča situacije naključju,” pa so besede, s katerimi opiše svojo trenerko Polono Sladič, pod katerim vodstvom je osvojil kar štiri paralimpijske kolajne, tri srebrne, eno bronasto, začel je v Atlanti 1996, potem pa nadaljeval v Sydneyu (2000), Atenah (2004) in Pekingu (2008). “Vse je v glavi, jaz pravim,” pravi Pinter, ko razmišlja, kaj vse je nujno za vrhunski rezultat. Že več kot četrt stoletja zaupa športnim psihologom, sprva je sodeloval z Maksom Tušakom. “Bistveno je, da športnik to sprejme. S pomočjo znanja, ki sem ga dobil od psihologa, sem potem lahko ustvarjal to rutino, hkrati pa sem uspel vsakič znova zbujati občutke, ki jih potrebuješ, da se telo pripravi na vrhunske dosežke. Je pa precej odvisno od dnevne forme, kako uspešen si tisti dan na tekmovanju,” nas pouči Pinter, kako je njemu uspevalo do vseh uspehov, ki jih je beležil na svoji bogati športni poti.

Če delaš s srcem

Iger v Tokiu se veseli. “Nisem dvomil, da igre bodo, prepričan sem bil, da jih bodo izvedli. Sta pa pandemija in strah pred okužbami naredila svoje. Lani sem bil izvrstno pripravljen in v dobri formi. Vesel sem, ker sem raven ohranil in tudi letos februarja imel dobre rezultate. Potem je prišla bolezen, mesec in pol sem ležal. A sem prepričan, da prihajam na raven forme, ki sem jo letos že dosegal. Ne smemo pozabiti: sem izkušen, moja ura tiktaka, vsako leto ali pa mesec se mi že poznata,” v svojem slogu nadaljuje Pinter. “Vsake igre so zgodba zase. To je največje možno tekmovanje na planetu, na vsake štiri leta. Ko odhajaš na tako tekmo, te malce stisne, z jasno željo, da nekaj narediš! Tako je od leta 1992, ko sem debitiral na igrah v Barceloni. Po drugi strani pa so mi igre danes še dodatni motiv, da skušam z vsemi izkušnjami, ki so se nabrale v teh letih, kljubovati vsem in narediti rezultat,” Pinter ne skriva, da so tudi letošnje paralimpijske igre zanj izjemen motiv.

Kje pa je skrivnost, da toliko časa kroji svetovni vrh, ga še pobaramo. “Če nekaj delaš s srcem in imaš nekaj tako zelo rad, potem ti ni težko iti na trening. Strelstvo je zahteven šport, dril, dril, dril vsak dan, vsakič isti gibi … Da pa trajam, je pa nekaj zaslug v mojih genih, ki sem jih podedoval, pa seveda v trenerki Poloni, ki me vedno znova zna motivirati, da sem sposoben za vrhunske rezultate,” pojasni Ančo, kot ga kličejo prijatelji. V svoji paradni panogi zračna puška stoje bo Pinter lovil odmeven rezultat. “V prvi vrsti si želim uvrstiti v finale, ne bo lahko, v predtekmovanju bo 30, morda celo 40 ali več tekmovalcev. Ko si v finalu, pa je vse odvisno od dnevne forme. Takrat je vse mogoče,” nekako skrivnostno zaključi Franc.