Henrik Plank
Datum rojstva: 23. 8. 1974
Stanujoč: Pešnica
Paralimpijske discipline: met diska
Tekmovalni razred: M, F52
Invalidnost: tetraplegija
Dosežki:
- SP: 2006 – 5. mesto, 2015 – 4. mesto, 2017 – 8. mesto
- POI: 2008 – 9. mesto
- Evropski rekord v metu kopja (tudi 2. na SP 2011 na Novi Zelandiji), 17–kratni državni prvak in državni rekorder v suvanju krogel, metu kopja in diska.
Atletika je kraljica športa. Prav v atletiko pa datirajo prve slovenske paralimpijske kolajne. Prvo paralimpijsko medaljo na igrah je osvojil leta 1972 Jože Okoren (met diska). Nekaj ur za njim pa se je s prvo zlato medaljo okitila Pavla Sitar Benček v vožnji na 60 metrov. Ob zmagi je postavila tudi rekord iger. Prvo (zlato) medaljo pod zastavo Slovenije je priboril Franjo Izlakar na igrah v Barceloni. Najprej je bil zlat v suvanju krogle, potem še pri metu diska. V atletsko areno pa se po letu 2012 na velika vrata vrača tudi metalec diska Henrik Plank. Prvič je tekmoval na igrah leta 2008 v Pekingu, na Kitajskem bil 9. v metu diska, 10. v metu kopja, 13. pa v suvanju krogle. V Londonu leta 2012 je bil 4. s kopjem, 7. pa s kroglo. Zdaj je osredotočen le na disk in pripravljen, da naredi odmeven rezultat.
Prazen s stola
“Zadal sem si nekaj ciljev, ki pa jih ne bom pred igrami razkrival. Na prejšnjih dveh igrah nisem razočaral, zato verjamem, da tudi tokrat ne bom,” je odločen Plank. Pa ga vprašamo drugače, kaj bi ga osrečilo, zadovoljilo. “Ko bom zapustil tekmovalni stol, želim, da se počutim praznega. Da vem, da sem dal vse od sebe, ne pa da imam občutek, željo, da bi šel nazaj in da bi boljše vrgel. Zato je ta praznost najboljša možna izbira,” pove Plank, ki upa in si želi, da je tisto najboljše, najdaljši met privarčeval ravno za Japonsko.
Prvič se je planetu predstavil leta 2008 v Pekingu. “Na prvih igrah si vedno malce izgubljen. Z vsem si fasciniran. Če si že šel na ene igre, je res dobro, da se uvrstiš na še ene, da v celoti doživiš ta paralimpijski duh,” se Heno, kot ga kličejo prijatelji, ozre na svoj debi na Kitajskem. Leta 2012 je bil v Londonu, leta 2016 pa sta se z paralimpijsko kvoto pomerila s slepim maratoncem Sandijem Novakom. Prednost je zavoljo konkurenčnosti dobil Novak, letos pa v identičnem internem reprezentančnem obračunu Plank. “Ne skrivam, da je bilo zadnjih pet let zahtevnih. Predvsem prvi dve leti sta bili izjemno težki, jaz pa sem kar treniral naprej. Nisem obupal. Ko je trener Luka prišel do mene, me je vprašal, kaj bova naredila. Pa sem rekel, da je bil cilj Rio de Janeiro, a se to ni uresničilo, zato sva si za cilj zastavila Tokio,” strne Plank svoje občutke.
Življenje je borba
“Nikoli se ne smeš vdati, ampak moraš gristi dalje. Sam sem bil primoran, da sem se vedno boril, še danes se. V življenju mi ni bilo z rožicami postlano. Imel sem srečo, da imam okoli sebe družino, hčerko, prijatelje. Predvsem pa želim hčerki pokazati, kaj se lahko doseže s trdim in predanim delom, to šteje,” iskreno pove Plank in doda, da je bila dodatna vzpodbuda rezultat, ki ga je dosegal na treningu in tekmah. “S trenerjem Luko sva v zadnjih letih menjala tudi tehniko metanja. Se še malce lovim, a sem si uspel sestaviti sliko, recimo kar film, kako dejansko vreči disk. Danes grem po resnično dolgem času spet z veseljem na trening, predvsem pa na treningu uživam,” priznava Plank, ki ima posebno sporočilo tudi za vse mlade, ki razmišljajo, da bi se resneje ukvarjali s (para)športom. “Ne smeš se predati. Parašport je kot tek po 400–metrskem krogu na štadionu. Ta krog je deljen na štiri dele. V središču pozornosti si na začetku in na koncu, vmes pa trpiš, si sam, nihče te ne vidi … Potem pa pride cilj, pridejo rezultati, uspehi, kamere. Kdor vse to zdrži, se lahko prebije tudi na paralimpijske igre,” slikovito sklene Plank, ki je leta 2015 na SP v Dohi pristal z diskom na 4. mestu, kjer je bil tudi dve leti poprej v Lyonu. Največji uspeh pa datira v leto 2011, ko je na svetovnem prvenstvu na Novi Zelandiji osvojil srebrno medaljo v metu kopja.